MIRAMAR

Ko prispete skoraj do cilja vas še prej ustavi rampa za parkirno mesto. Trenutno je cena parkiranja: 1 ura parkiranja 2 €, 2 uri parkiranja 4 €, 3 ure parkiranja pa 7 €, vsaka nadaljnja ura je 4 €. Če vam ne predstavlja težav, da je parkirno mesto malo bolj oddaljeno, lahko poiščete tudi kje v okolici brezplačen parkirni prostor in se sprehodite do gradu. No vsekakor boste za to morali imeti kar srečo, ker so po navadi vsa parkirna mesta zasedena. Sploh sedaj v poletnem času in med vikendi je skoraj misija nemogoče dobiti prost parkirni, še bolj pa brezplačen. Mogoče pa preizkusite svojo srečo in ga morebiti celo dobite. 😊

Za spremembo sva se tokrat odločila, da skočiva k sosedom in sicer v Italijo. Le malo stran od slovenske meje je kar nekaj zanimivih krajev, ki jih je vredno obiskati. Ker nama je Italija blizu, večkrat obiščeva te kraje. V tokratnem blogu vam bom predstavila Miramar. Oooo to je spet en čudovit kraj, ki mi kar vzame dih. Berite dalje in vam bo takoj jasno zakaj. 😊 Miramar leži nedaleč stran od Trsta, približno 6 km iz Trsta. Iz goriškega konca se največkrat odpravimo po stari cesti čez Staro Gorico proti Monfalconu in od tam na avtocesto do Sesljana ter nato zopet po stari cesti do Miramara ali pa kar celo pot prevozimo po stari cesti, kar tudi ni tako slabo, da si ogledamo še okoliške vasi. 😊 Če prihajate iz osrednje Slovenije pa je najbolje, da uberete pot preko Fernetičev. Če vam pot ni poznana in se prvič odpravite do Miramara je dandanes najbolje uporabiti GPS, ki vas pripelje direktno do kraja samega.

No ko sva končno dobila parkirni (midva sva ga plačala), sva se sprehodila proti gradu. Že sama pot do tja je veličastna. Takoj naprej od samega parkirnega mesta so naju pričakala veličastna vrata z gromozanskim obokom, nato pa sledi drevored do samega gradu. In pa seveda, da ne pozabim omeniti morja. Ves čas sprehoda skozi drevored je mogoče opazovati morje in vso njegovo širino. Pogled tu seže res v neskončnost. Nekoliko sem se nagnila čez sam zid, da sem videla ta veličasten pogled na levi spodaj nekaj skal in morje, ki objema skale, nato pa na desni veličasten pogled na grad na pečini in pod njim morje. Ko se zaključi pot z drevoredom pa se pred samim gradom odpre pogled na veličasten vodnjak v sredini dvorišča.

Kar nekajkrat sva bila že tu v Miramaru, vendar pa nikoli v notranjosti gradu. Tokrat sva se odločila, da greva pogledat še v notranjost, če sva seveda že tu. Sam grad je bil zgrajen leta 1860, dal pa ga je zgraditi nadvojvoda Ferdinand Maksimilian I. Habsburško-Lotarinški. Grad naj bi po prvotnem načrtu imel tri nadstropja, vendar ker je med gradnjo zmanjkalo sredstev so ga zgradili v dveh nadstropjih. V samem gradu sta živela nadvojvoda Ferdinand Maksimiljan s soprogo Šarloto Belgijsko do njegove smrti. Leta 1867 je bil ustreljen v Mehiki. Po tem je grad služil kot občasna rezidenca Habsburžanov.

Danes je tu muzej, ki je na voljo za ogled. V pritličju so na ogled zasebni prostori Maksimiljana in njegove žene. Sami prostori so ogromni, kakor so pač bili v tistih časih značilni za gradove. Najbolj me je prevzela knjižnica z ogromnim številom knjig v obsegu treh sten od tal pa vse do vrha. Do prvega nadstropja vodijo čudovite stopnice z leseno ograjo v kateri so izrezljani zmaji in grbi, iz stropa pa gleda mogočni lestenec. V prvem nadstropju se nahajajo razkošnejši reprezentativni prostori oz. prostori za Maksimilijanove goste in v slogu tridesetih let preurejeno stanovanje Amadeja Savojskega. Tudi tu noben prostor ne izstopa in je vsak po svoje veličasten. Ko sva si ogledovala vse te prostore v notranjosti gradu je pogled kar uhajal k oknom. Tu se ne da spregledati pogleda na eni strani na morje in to širino, ki jo ponuja ter na drugi strani na čudovit park, ki obdaja grad z druge strani. Ob vseh teh razgledih sem kar pomislila, kako bi bilo čudovito živeti v kakšni takšni graščini nekje ob morju. Misli so mi kar odplavale. 😊 Sam grad je obdan z visokim obzidjem, ki je nekoč služilo za zaščito pred napadalci. Krasijo ga različni kipi, grbi ter čudovite svetilke. Na morski strani je okoli gradu urejen balkon, kjer se lahko tudi sprehodite in se zazrete v daljavo neskončnosti.

Za sam vstop v grad boste odšteli 8 € (za mlajše je nekoliko manj), vrtove pa si lahko ogledate brezplačno. Med oktobrom in marcem pa naj bi bili v Italiji vsako prvo nedeljo v mesecu ogledi muzejev brezplačni, kar je tudi dobro vedeti.

No za konec sva se sprehodila še po veličastnem parku polnem raznih tudi eksotičnih rastlin, ki jih je Ferdinand Maksimiljan prinesel iz različnih potovanj. Ta park je res mogočen in vreden ogleda, saj ponuja ogromno sprehajalnih poti, največ jih je v senci, tako da se lahko tu sprehajate tudi v najbolj vročih dnevih. V samem parku med zelenjem je tudi manjše jezerce. Midva sva naletela na race, sigurno pa so tu prisotne še kakšne druge živali. Možnosti za počitek je tudi veliko, saj skoraj da na vsakem koraku je kakšna klop za počitek. Na obrobju parka je tudi bar, kjer se lahko ohladite in odžejate v vročih poletnih dneh. Od samega gradu pa vse do osrednjega dela parka so speljani tudi vrtni oboki polni rož in zelenja, ki pustijo čaroben občutek. Meni se je prav prijetno sprehajati pod temi vrtnimi oboki, saj se počutim kakor v kakšnem filmu. 😊 Glavni park, ki je urejen kakor v kakšnem pravljičnem gradu z zelenjem, rožicami, vodnjaki, med vsem tem speljanimi potkami in pogledom na morje pa pusti poseben pečat. Tu bi se lahko sprehajala dneve in noči, saj je pristen mir pa še veličasten pogled na morje je viden od tu. Park je urejen v terasah, tako da sva si privoščila in sedla na stopnice, da so se najine oči spočile na razgledu na morje.

Ob samem gradu vodijo stopnice navzdol proti morju iz dveh strani in se na sredini združi v eno pot proti morju. Tu je urejeno kot nekakšno manjše pristanišče. Ko pridete do morja in se ozrete nazaj proti gradu boste videli veličasten pogled na to čudo. Pot proti stopnicam, nato stopnice z vsake strani navzgor okrašene z lončnicami, vse okoli do vrha zidu zelenje in na vrhu mogočni grad. Neprecenljiv pogled. 😊

Lahko rečem, da kljub večkratnemu obisku, me Miramar vedno znova prevzame ter vsekakor ne pusti ravnodušno. Vsekakor se bova še vrnila, če ne drugače, da se naužijeva vse te lepote in vonja morja ter da si dovoliva sanjati. 😊

Avtor
Mojca Tinta

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: